Terapije-na osnovi inkretinov, ki ciljajo na glukagon-podoben peptid-1 (GLP-1) receptor, so se izkazale kot temeljna strategija za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Od mono-agonistov (kot je semaglutid) do dvojnih agonistov (kot je tirzepatid) je vsako pomembno izboljšanje terapevtske učinkovitosti spremljala razširitev osnovnih mehanizmov delovanja.
Retatrutide-prvi trojni agonist na svetu, ki cilja na receptorje GLP-1, od glukoze-odvisnega inzulinotropnega polipeptida (GIP) in glukagona (GCG)-predstavlja najnovejšo mejo v raziskavah na tem področju. Agonizem receptorjev GLP-1 poveča izločanje inzulina, modulira izločanje glukagona, upočasni praznjenje želodca in ojača signale sitosti; Agonizem receptorjev GIP poveča od glukoze-odvisno izločanje insulina, zmanjša vnos hrane in uravnava presnovo lipidov; medtem ko agonizem receptorjev GCG poveča porabo energije, spodbuja lipolizo, zavira lipogenezo in poveča izločanje inzulina (pri čemer je njegov inherentni hiperglikemični učinek izravnan z delovanjem GLP{11}}1 in GIP). Te tri komponente, ki delujejo sinergistično, teoretično ustvarjajo aditivne ali sinergistične učinke na več fizioloških področjih - vključno z osrednjo regulacijo apetita, periferno porabo energije ter metabolizmom glukoze in lipidov v jetrih - s čimer zagotavljajo racionalno farmakološko razlago za opaženo terapevtsko učinkovitost, ki presega učinkovitost zdravil prejšnje generacije.